Spominjam se, da se je nekoč, na enem od seminarjev, vnela žgoča razprava na temo “samomor”. Do tega smo prišli po tem, ko smo razmišljali o mnogih ljudeh, ki so se v svojem življenju, bodisi zaradi težke bolezni ali druge stiske, znašli v veliki življenjski preizkušnji. Še posebej mi odzvanjajo besede nekega gospoda, ki je dejal približno takole: “Zakaj pa ne samomor? To je moje življenje in imam pravico z njim narediti kar hočem!”

Nekateri udeleženci so se s tem strinjali, drugi so bili odločno proti, meni pa je pri tem ostajala le ena beseda – pravica (“imam vso pravico narediti samomor!”) Res, na temo “moje življenje in pravica” bi se dalo govoriti na dolgo in široko.

Statistika svetovne znanstvene organizacije navaja, da vsako leto poizkuša narediti samomor približno od 10 do 20 milijonov ljudi, desetini od teh to tudi uspe. Se pravi, da je samo v tem tisočletju samomor storilo več kot 8 milijonov ljudi po vsem svetu. In svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da bo do leta 2020 zaradi samomorov umrlo približno milijon in pol ljudi venem samem letu.

Slovenija je po stopnji samomorilnosti uvrščena med prvih deset držav v svetu. V zadnjih petdesetih letih je samomor storilo približno 27.000 ljudi, kar pomeni, da je vsakih 16 ur na tak način umrl en človek. Pustimo ob strani razloge zakaj si človek vzame svoje življenje. Seveda so tudi to pomembni podatki za razumevanje fenomena, ampak namesto tega raje razmišljajmo, ali imamo res pravico do tega, da naredimo samomor? Pravico!?

Recimo takole. Pred seboj imam kup neobdelane gline, v glavi pa idejo, kaj želim iz nje narediti. Začnem ustvarjati in pod mojimi prsti se začne oblikovati globoka, okrogla posodica. Na prvi pogled se mi zdi v redu in pustim, da se posuši. Drugi dan jo spet vzamem v roke in prav nič mi ni všeč. Razbijem posodo, ker bom naredil novo! Jo imam pravico uničiti? Seveda jo imam, saj sem jo jaz ustvaril!

Ali pa takole. Pred seboj imam platno, barve in želim narisati sliko. Lotim se dela, ampak s končnim izdelkom nisem zadovoljen. Imam pravico raztrgati platno in ga vreči proč? Seveda jo imam, saj sem sliko jaz ustvaril!

Kaj pa moje življenje? Marsikaj o življenju, vesolju in stvarstvu mi še ni jasno, ampak z gotovostjo lahko rečem tole: Jaz samega sebe nisem ustvaril! Kdo je to naredil je stvar vere in filozofije, vendar to sedaj niti ni pomembno. Vem le, da to nisem bil jaz. Kako imam torej pravico, da sodim svoje življenje? Če nisem ustvaril samega sebe, potem tudi lastnik svojega življenja nisem jaz. In če nisem lastnik svojega življenja, potem ga moram pustiti nedotaknjenega!

Vse, kar lahko rečem je to, da mi je bilo moje življenje zaupano in da imam zato veliko odgovornost, kaj bom z njim naredil. Ampak razbiti, raztrgati, uničiti in vreči proč pa ga ne smem. Samomor ni moja pravica! Je pri vas kaj drugače?

Nace Volčič