Na jugu Islandije je izbruhnil vulkan. Pravzaprav še vedno bruha in to vse močneje. V zrak dviguje tako velike gmote vulkanskega prahu, da je nastali oblak prekril praktično cel evropski zračni prostor. Medtem pa ljudje na zemlji, sedem kilometrov pod črnim oblakom, živimo svoja majhna življenja, želimo stopiti na “vrh”, vzpostaviti nadzor nad njim in vplivati na dogodke, tako da bodo nam v prid, v naše dobro. Vendar nas prav ta vulkanski prah znova uči velike in pomembne življenjske lekcije, ki je vse do današnjega dne še vedno nismo razumeli in se je moramo zato učiti znova in znova…

Zdi se, da vso svojo energijo, s katero razpolagamo, vlagamo v to, da bi splezali na vrh življenja, doumeli resnico in krojili potek dogodkov življenja, tako kot mi mislimo, da je prav. Kakšna škoda energije! Kakšna škoda naših sposobnosti in talentov! Škoda zato, ker vedno znova pademo dol. Iz iste točke na isto točko! In sporočilo ob takšnem padcu je vedno isto, samo razumemo ga ne. Oziroma ga razumemo “po naše”. Mislimo, da se nismo dovolj potrudili in da je padec posledica našega neuspeha in nezadostnosti. Nauk lekcije si razložimo tako, da moramo za uspeh vložiti še več truda, več energije, več znanja, vložiti več denarja in več časa. Le tako mislimo, da nam bo enkrat končno in za vselej uspelo.

Ampak kaj pravzaprav delamo s tem trudom, prizadevanjem in s takšnim pohlepom? Kaj delamo s to neumorno željo po nadzoru in prevladi? Nič drugega kot to, da dvigujemo prah in še več prahu, ki je na koncu tako gost, da lahko zaduši vse, za kar smo se trudili. Zaduši letala, ohromi promet in na koncu, ko se polega, zaduši še nas same. Ne, ne, narobe razumemo sporočilo te lekcije! Ne gre za to, da se moramo bolj potruditi. Ne gre za to, da moramo biti bolj uspešni in boljši v vseh pogledih. Gre za to, da moramo postati bolj ponižni in končno razumeti, da nismo mi tisti, ki lahko vzpostavimo nadzor nad življenjem in nad naravo. Nismo na svetu zato, da bi postali popolni ampak prav nasprotno, da bi spoznali in prepoznali globine naše nepopolnosti in omejenosti. Na tej točki se začnejo boljši medsebojni odnosi, pripadnost, solidarnost in prijateljstvo!

Res, vsake toliko časa mora izbruhniti kakšen vulkan in dvigniti svoj vulkanski prah, da obstanemo na zemlji in se tako prizemljeni raje začnemo ukvarjati s stvarmi, ki nam sicer ne prinašajo toliko osebnega zadoščenja in nadzora, prispevajo pa mnogo k temu, da bi bilo življenje na zemlji lepše in bolj dostojno.

Nace Volčič