Ste jezni sami nase? Nekateri bodo rekli ne, drugi pa bodo ugotovili, da se pogosto jezijo sami nase. Toda kljub temu, da se marsikdo zaveda tega negativnega čustva, ki ga usmerja nase, se le malokdo zaveda, kako močno, globoko in intenzivno čustvo je lahko jeza.

Jezo do samega sebe je težko prepoznati, saj se pogosto skriva za drugimi čustvi. Jeza se lahko kaže denimo kot zamera, nadutost, besnost ali obsojanje. Pogosto pa se skriva tudi za občutki, kot so nepotrpežljivost, nevoščljivost, krivda, sebičnost ali nizko samospoštovanje.

Poglejmo si nevoščljivost. Tisto, kar nekomu zavidamo, bi radi imeli sami, pa naj bo to ljubezen, denar, družina, prijatelji, boljša služba…Seveda je jasno, da smo nevoščljivi zato, ker sami tega nimamo. Vprašati pa se moramo zakaj nimamo boljše službe, bolj pristnih odnosov, več denarja, več prijateljev? Morda zato, ker jih zaradi določenih razlogov odrivamo stran od sebe, ker ne želimo narediti koraka več, kot je to potrebno, ali pa zato, ker globoko v sebi verjamemo, da si tega ne zaslužimo.

In tu nastopi jeza. Kadar je videti, da smo nevoščljivi drugi osebi, smo v resnici jezni sami nase, zato ker nimamo tistega, kar tej osebi zavidamo. Na prvi pogled se zdi, da je to slabo, toda jeza je prvi korak, da se potrudimo dobiti, kar si želimo. V nevoščljivosti običajno ne vidimo, da bi si lahko stvari, ki jih nekomu zavidamo, privoščili tudi sami. Ko pa nevoščljivost preraste v jezo, pomeni, da v sebi verjamemo, da smo tudi mi sposobni doseči te stvari.

Zazrimo se vase in poskušajmo ugotoviti, zakaj teh stvari še nimamo. Nobenega razloga namreč ni, da jih ne bi imeli, razen če jih zavestno odklanjamo! In tu leži ključ. Pogosto namreč ugotovimo, da si pravzaprav sploh ne želimo teh stvari. Razlog za to je najverjetneje v neuravnoteženem sistemu naših vrednot in prepričanj.

Ste med tistimi, ki se pritožujejo, da še niso našli pravega partnerja? Hkrati pa ste globoko v sebi prepričani, da taka oseba sploh ne obstaja, če pa že, si prav gotovo ne želi biti z vami, poleg tega pa ne verjamete, da ste sposobni imeti uspešno in uravnoteženo partnersko razmerje. S takšnim prepričanjem je seveda zelo težko koga privabiti v svoje življenje. Enako je s pravo službo, denarjem, prijatelji in tako naprej. In spet ste jezni sami nase, tudi ali predvsem zato, ker ne naredite vsega, kar je potrebno, da bi dobili stvari, ki si jih želite.

Globoko v sebi pogosto verjamemo, da smo sami krivi, če nam gre v življenju kaj narobe. Tudi če se vsevprek pritožujemo in za svojo nesrečo krivimo druge, delček nas vseeno verjame, da smo krivi sami.

Morda smo jezni sami nase, ker ne delamo stvari, ki bi jih morali delati, da bi v življenju dosegli, kar si želimo. Jezni smo nase, saj vemo, kaj bi morali storiti, a si ne želimo napora in težav, ki bi jih morali za to prebroditi. Nase smo jezni, ker ne verjamemo, da si zaslužimo boljše. Seveda pa tudi to ni pravi razlog za jezo. Pravzaprav pravi razlog za jezo spoh ne obstaja. Res je sicer, da nas lahko jeza spodbudi k spremembam, vse preveč pogosto pa privabi še več jeze in negativnih čustev, tudi sovraštva.

Seveda je dobro imeti vzor ali cilj, za katerim se ženemo, ni pa dobro, da se kaznujemo zato, ker nismo dosegli svojih idealov, ker nismo zmagali v dnevni dirki življenja. Ko dirkač izgubi dirko, je seveda razočaran, pa tudi nekoliko jezen sam nase, ker se ni bolj potrudil. Edini način, da zmaga v naslednji dirki pa je, da pusti jezo za seboj in naslednjič poskuša delati drugače, da doseže zastavljeni cilj.

Namesto da bi se jezili sami nase, raje poskusimo nekaj drugega, uberimo novo taktiko za dosego svojih ciljev. Včasih bomo zmagali, včasih izgubili. Življenje je pač proces učenja in preizkušanja vseh možnosti in dejstev. Ko smo se kot otroci učili hoditi, govoriti, voziti kolo, nismo bili odlični že takoj na začetku. Po številnih poskusih pa smo na koncu dosegli, kar smo hoteli.

Tako je tudi s stvarmi, ki si jih v življenju želimo. Verjetno nam ne bo uspelo v prvem poskusu, morda tudi v drugem in tretjem ne. Toda, če bomo vztrajali in se ne bomo prepustili jezi (ta nas bo na poti do cilja le ovirala), nam bo prav gotovo uspelo.

Pustimo torej jezo za seboj in začnimo sprejemati situacijo, v kateri smo se znašli. Nihče ni popoln in vsi se učimo. Dajmo si priložnost, da popravimo napake. Se mogoče jezimo na triletnega otroka, ker še ne zna dobro govoriti in slovnično pravilno izgovarjati besede materinega jezika? Seveda ne! Zakaj bi se torej jezili sami nase do onemoglosti, če nam kakšna stvar ni uspela? Nobena stvar se ne zgodi čez noč, zato si dajmo čas in bodimo prizanesljivi do sebe. Vedno je na voljo še en dan za uresničevanje naših želja.

Nace Volčič

(objavljeno v reviji Delo in Dom)