Dalajlama je obiskal Slovenijo. Stotine mladih je prišlo v Maribor, da bi ga slišali govoriti o miru, odnosih, prijateljstvu, upanju in o vsem, kar bi jim lahko bila popotnica za prihodnost. Pravzaprav je res lepo videti mlade ljudi, ki poslušajo tega karizmatičnega tibetantskega voditelja. Dalajlama s svojo karizmo, sproščenim nasmehom in prijazno besedo nedvomno zna pritegniti pozornost.

Vendar se mi ob vsem tem poraja neko drugo vprašanje. Se mora v Sloveniji res zgoditi obisk starega Dalajlame, da so mladi ljudje pripravljeni prisluhniti? Je Dalajlama res edini, ki nam lahko govori o teh stvareh? Ali pri nas res ni nobenega starega človeka, ki bi znal mlademu spregovoriti na srce, kot to naredi Dalajlama? Mu spregovoriti o vojnih grozotah, ki jih je preživel, o trpljenju, ki ga je prestajal, o neštetih prijateljih, ki so umrli pred njegovimi očmi in o vseh dragocenih življenjskih lekcijah, ki se jih je ob tem naučil?

V mislih imam tisoče in tisoče ostarelih ljudi, ki živijo doma osamljeni in čakajo mlade, da jih obiščejo, se z njimi pogovarjajo, poslušajo in se ob njih učijo. Komu drugemu naj bi ga posredovali, če ne vsem njim, ki v življenju iščejo svojo pot in oblikujejo svoj sistem vrednot, po katerih bodo živeli v življenju in gradili svojo prihodnost, prihodnost njihovih družin, države in končno tudi sveta?

Ampak žal, po odhodu Dalajlame se bo življenje vrnilo na stare tire. Maribor se bo iz duhovne prestolnice spet spremenil v navadno, običajno, vsakdanje mesto in ljudje bodo spet živeli svoje navadno, običajno, povprečno življenje, ki se vrti okrog tega kako bom zaslužil več denarja, v kakšni obleki bom bolj privlačna za druge, kako sosedu čimbolj nazorno pokazati, da mi gre bolje od njega in kako šefa prepričati, da sem bolj primeren za tisto delovno mesto kot moj sodelavec. Dalajlama bo odšel nazaj v izgnanstvo, stari ljudje pa bodo še naprej samevali v svojih domovih in čakali mlade, da jim prisluhnejo.

V resnici je naša usoda popolnoma enaka, kot je usoda teh osamljenih, starih ljudi, ki životarijo za pet minut pozornosti in tistih nekaj besed, ki jih lahko izmenjajo z mladim človekom. Tudi mi bomo izživeli svoje življenje in na koncu bomo sedeli na starem gugalniku in pogrešali ob sebi mladost. Razmišljali bomo tako, kot danes razmišljajo stari: “Zakaj sem se moral vsega tega naučiti, če pa danes nimam nikogar, ki bi mu to znanje dal naprej?” Zibali se bomo na svojem stolu, gledali televizor in spremljali Dalajlamo, ki bo govoril množici mladim – o istih stvareh, o katerih bi jim lahko govorili mi sami.

Obisk Dalajlame je meni pokazal pravzaprav tole: Stari ljudje še vedno želijo govoriti o miru in pravih vrednotah, mladi ljudje pa to še vedno želijo poslušati. To je dobro. To je zelo dobro! A kako prav bi bilo, da bi se ti mladi ljudje porazkropili po domovih za osterele, obiskali stare starše in vse druge, ki samevajo, in bi tudi njim prisluhnili o njihovih izgnanstvih, trpljenju, vojni, miru, življenju, veri in upanju. Koliko sreče, lepote in utripa bi bilo v tem! Stari ljudje si želijo družbe mladih, radi bi jim povedali tisto, kar so sami živeli. In mladi to potrebujemo. Potrebujemo njihove izkušnje, moramo se učiti iz njihovih napak. V življenju moramo gledati dlje kot do vrat predavalnice, pisarne in dlje od tistega majhnega vrtička, ki ga z ograjo skrivamo pred sosedom, pred drugimi ljudmi, pred svetom in pred Bogom.

Nace Volčič