Čeprav naj bi bila ločitev zadnji zasilni izhod, jih je v svetu pa tudi pri nas čedalje več. O tem, zakaj je tako, kdaj drugič, tokrat o glavni žrtvi razveze – otroku. Kaj se dogaja z njim po ločitvi? Kako si jo razlaga? Kako ločitev vpliva na njegovo nadaljnje življenje?

Po letih razhajanj, trenj, prepirov in negativnih emocij staršema ločitev običajno prinese blagoslov ali vsaj olajšanje (no, enemu od njiju zagotovo), medtem ko je za otroka razveza skoraj vedno največja katastrofa, ki jo lahko doživi. Ko bi se odrasli ljudje lahko vživeli v čustva sočloveka, bi bil, verjemite, svet precej drugačen, kot je danes. Kaj če bi se vsaj za trenutek postavili v vlogo otroka in občutili enako kot on?

Postavite se v otrokovo kožo

Zaprite oči in si predstavljajte naslednji prizor: Stari ste 8 let, veste, da se mama in oče pogosto prepirata, ampak vedno ste sklepali, da tako stvari v družini pač potekajo in se bo prej ali slej vse uredilo. O tem, da bi se starša ločila, niste nikoli resno razmišljali. Nekega večera pa vsi skupaj sedete za mizo. Čutite, da je ozračje hudo napeto. Potem vam oče razloži, da se z mamo ne razumeta najbolje, da se nameravata ločiti in da se bo odselil. Ampak zagotavlja vam, da vas ima zelo rad in da se bosta pogosto videvala. Dopoveduje vam, da vam ni treba skrbeti, ker bo vse v redu.

Ko ste ta prizor podoživeli, napišite na list občutke, ki vas prevevajo kot osemletnega otroka, medtem ko opazujete svojega očeta, kako polni kovčke in odhaja.

Starša običajno niti ne pomislita, kakšne posledice utegne imeti ločitev za njunega otroka. Občutki, ki ste jih napisali na list, so najverjetneje zmeda, prizadetost, jeza, zavrnitev, izdaja, žalost, strah, nezaupanje, zavračanje samega sebe, neljubljenost in samoobtoževanje.

Ker čustva vedno vodijo k dejanjem, lahko seveda pričakujete po razvezi v vedenju otroka nekaj velikih sprememb. Otroci nimajo nikakršne izbire, sprejeti morajo, kar se dogaja okrog njih.

Za tretjino otrok trajne posledice

Zdi se, da otroška odpornost in prožnost pripomoreta k temu, da si otroci po ločitvi opomorejo hitreje kot njihovi starši in da jih vse skupaj celo okrepi in vpliva nanje v pozitivnem smislu. Seveda so takšni zaključki zmotni. Zakaj? Ker, trdijo psihologi, več kot 50 odstotkov otrok del svojega časa in pozornosti, sicer potrebnega za osebno rast in razvoj, namenja žalovanju za svojo družino. Strokovnjaki ugotavljajo, da ima ločitev staršev negativne, trajne, škodljive in zelo resne posledice za kar 30 odstotkov prizadetih otrok. Vplive, ki jih povzroči ločitev, psihologi pri otrocih delijo na zunanje in notranje. Zunanji pridejo do izraza predvsem v spremembi vedenja, asocialnih aktivnostih, uničevanju lastnine, verbalnem in fizičnem nasilju, nespoštovanju in zavračanju avtoritet. Ti otroci običajno ne sprejemajo pravil, med poukom motijo, ne delajo domačih nalog, pogosto lažejo, manipulirajo, se ne razumejo z vrstniki in nasploh niso kooperativni.

Notranji vplivi na otroka pa se kažejo v njegovi odmaknjenosti, potrtosti, depresijah in stresu. To je seveda težje zaznati, ker se ne vidi navzven. Otrok notranje vplive pogosto uspešno zakriva, čeprav so običajno krivci za njegove frustracije in psihične probleme kasneje v življenju.

Pri vsem tem igra pomembno vlogo tudi otrokova starost. Psihologi ugotavljajo, da se mlajši otroci razvezanih staršev pogosteje soočajo z vedenjskimi in s čustvenimi težavami kot starejši. Trdijo tudi, da se tisti otroci, ki so se v zgodnjih fazah otroštva izognili čustvenim problemom, največkrat soočajo z njimi v obdobju pubertete. Zelo verjetno pa je, da bodo tudi tiste dečke, ki svoje vedenjske konflikte izražajo že zgodaj v otroštvu, težave spremljale tudi skozi vso adolescenco. Neka raziskava je pokazala, da je 15 odstotkov dečkov in 25 odstotkov deklic iz razvezanih zakonov pogosto čustveno odmaknjenih od svojih (nekdanjih) družin in staršev. Njihovo vedenje se kaže bodisi tako, da veliko časa preživijo s svojimi vrstniki (običajno s problematičnimi otroci), bodisi z drugimi odraslimi ljudmi. Pri otrocih razvezanih družin obstaja dvakrat večja verjetnost, da jih bodo izključili iz srednje šole, kot pri otrocih iz »nepoškodovanih« družin.

Ločitev je bolj stresna za dečke

Čeprav se s konflikti kot posledicami razveze staršev soočajo tako dečki kot deklice, običajno svoja negativna čustva bolj izražajo navzven fantje, deklice pa jih bolj zadržujejo v sebi. Ločitev je praviloma bolj stresna za dečke, medtem ko deklice vnovič preživljajo težke trenutke največkrat ob ponovni poroki svoje mame (ali očeta). Večja verjetnost je, da bodo razvile sovražen odnos do svojega krušnega očeta deklice, medtem ko se dečki, če je krušni starš pri vzgoji nežen, a odločen, prej ustalijo in si opomorejo hitreje.

Psihologinja Judith Wallerstein je več kot 25 let obravnavala 93 otrok ločenih staršev. Med drugim je odkrila naslednja zanimiva dejstva: Otroci ločenih staršev se bolj pogosto poročijo pred 25 letom kot otroci iz običajnih družin. Kar 57 odstotkom otrok razvezanih staršev zakon propade, tistim, ki so izšli iz urejenih družin, pa le v 11 odstotkih. Le 38 odstotkov zakoncev, ki so izšli iz ločenih družin, ima svoje otroke, med odraslimi iz nekonfliktnih družin pa jih ima svoje potomce 61 odstotkov. In še en zanimiv podatek: Ker vsak četrti otrok razvezanih staršev poskusi pred svojim 14. letom starosti droge in alkohol, medtem ko ima te izkušnje le 9 odstotkov otrok iz urejenih družin.

Otrok si želi obeh staršev

Poznavanje vplivov ločitve staršev na otroka je pomembno tako za tiste, ki še niso poročeni, za one, ki so poročeni in še nimajo otrok, za vse, ki so si že ustvarili družino, pa seveda tudi za vse tiste, ki so se odločili, da se bodo razvezali. Vse se vedno začne pri odraslih. Mi smo odgovorni za svoja dejanja, mi lahko izbiramo, mi s svojimi izbirami vplivamo tudi na življenja drugih. Zavedajmo se, da so otroci izjemno občutljiva bitja, da imamo nanje velikanski vpliv in da sprejemajo vse, kar jim damo (ali ne damo). Otroci si želijo obeh staršev, mame in očeta! To naj imata v mislih odrasla človeka, ki v zakonu nista našla skupnega jezika.

Ne obsojam ločitev, včasih res ni druge poti. A moramo si biti na jasnem: potem ko se starša razideta, ko se dim poleže in glasovi utihnejo, na pogorišče stopi otrok in nemo sprašuje, kaj sem naredil narobe, sem jaz razlog, kaj se bo zgodilo z menoj. Otrok hrepeni po pozornosti in išče ljubezen.

Nace Volčič

Drugi podobni članki:

1. KAKO LAHKO OTROK POSTANE NAVDUŠEN BRALEC?